In bodi tako. Tako naj bo. Čim večkrat. Magari vedno. Za vedno. Trije avgustovski tedni zabave, rajanja, radosti, veselja, druženja. Poletje bo počasi zložilo letno garderobo, čeprav bo še vedno čas za radovedne poglede na jedra zagorela bedra prekratkih krilc in poglobljenih dekoltejev, cingljanje šolskega zvonca pa še ne resnična nevarnost. Najprej zase, zaradi sebe, za nas, za Kras in Kraševce.

 

Da se srečamo, si podamo roke, se objamemo, skupaj obujamo spomine in si zaupamo svoje štorije. Z malo privoščljivosti in zavisti seveda. Kako je bilo, kje je bilo, s kom je bilo in zakaj ni bilo. Pa za prijatelje (si je treba čas »uzet«). Vedno znova jih je prijetno srečati. Tiste iz pobratenih mest – Rab, Sant'Ambrogio di Valpolicella, Sant'Ambrogio sul Garigliano, Pardubice, Montbrison pa sosede iz Trsta, Doline, Milj, Repentabora ter Zgonika.

 

Ko nam kraljica terana predstavi izbor zadnje trgatve, nas poduči o zmernosti in kulturi (seveda). Pujsek je še vedno kralj živali in od pršuta je pač ni boljše delikatese. Kraškega (seveda). Kdo ve, kdo bo od sreče dol padel, ko zadene avto na tomboli Lipiške noči in bo prišel k sebi šele na najboljši osmici občinskega praznika Občine Sežana, ko bo naš župan sprehodil svoje najljubše goste (in tudi ostale) od stojnice do stojnice. Samo dobro, same dobrote (Krasa, seveda). In za en velik lavor kulture, da se duša, ki bo židane volje, ker bo pila kraški teran, malo umiri. Brez športa seveda ni življenja. Športanja za vsak okus - »h nogm«, peš, »s kulm« ali kolesom, tekaško, na bale ali z balonom in še pa še.
Najboljše zdravilo za mačkasta jutra.

 

Poklon Krasu. Krasu v čast in gostom iz prisrčnega gostoljubja. In hvala vsem. Našim fantom in dekletom. Za neuklonljivo
voljo, za zvrhano mero optimizma, zagnanosti, predanosti, dobronamernosti, doslednosti in natančnosti. Ko se uresniči želja,
da bi bil svet lepši in da bi bilo ljudem dobro, da bi se imeli dobro, da bi jim bilo lepo.